Ob neprijetnih čustvih in čutenjih in kadar smo pod stresom, nas to sili v akcijo in naš um postane izjemno aktiven – naše telo in um si želita najti rešitev iz napetosti in sprožijo se procesi, ki naj bi nas v takih razmerah zavarovali. Naš avtonomni živčni sistem se odzove, sproži se simpatični del živčnega sistema in telo se pripravi na boj, beg ali pa »zmrznemo«. V telesu se nakopiči energija. Ob tem se med drugim sproža tudi krčenje mišic, kar je naravni varovalni odziv telesa. Zato se naše razpoloženje odraža tudi v naši drži. V takih stanjih je dobro, da najdemo način za pomiritev, sprostitev nakopičene energije, zmanjšanje napetosti v telesu.
Za soočanje z izzivi življenja, v težjih življenjskih situacijah ali med in po stresnih obdobjih življenja zato naše telo potrebuje čas, da se ponovno umiri, da se naravni in varovalni odzivi boja, bega ali zamrznitve počasi ustavijo, da zopet začutimo varnost v svojem telesu. Ko se naše telo in um umirita postanemo ustvarjalni, kreativni in počasi dobimo moč za iskanje novih poti in vsega lepega, kar nas podpira in se nam ponuja.
Na srečanjih bomo tako skozi različne tehnike krepili sposobnosti za umirjanje telesa in uma in tako boste lažje iskali svojo pot naprej, z občutenjem sebe, svojega telesa, svoje prave narave.
Po želji lahko srečanja potekajo tudi v naravi, če imate svoj izbrani kotiček, kamor se radi zatekate ali pa kraj srečanja prepustite moji izbiri.
ZANIMIVO:
Polivagalna teorija
Teorija je dobila ime po živcu vagusu, ki izvira iz možganskega debla in poteka skozi vrat in prsi vse do trebušne votline in s svojimi vejami oživčuje številne pomembne telesne organe, med drugim grlo, žrelo, sapnik, pljuča, srce, žleze, žile (posebej žile nog in rok) in velik del prebavil. Zaradi njegove razvejane strukture mu pravijo tudi klatež in je najpomembnejši možganski živec.
Polivagalna teorija se je začela razvijati pod vodstvom Stephena Porgesa, profesorja psihiatrije z Univerze Illinois v Chicagu. Porges je ugotovil, da tradicionalna dvodelna delitev AŽS ne pojasnjuje delovanja avtomatksega živčnega sistema dovolj natančno. Razvil je nov, tridelen model delovanja avtomatičnega živčneg sistema: simpatičnemu in parasimpatičnemu sistemu je dodal t.i. socialni živčni sistem. Parasimpatični živčni sistem se deli na dva dela: na dorzalni del in ventralni del.
Naš AŽS je ves čas aktiven, preverja zunanje okoliščine in notranja telesna stanja (nevrocepcija) ter presoja ali je okolje za nas varno ali nevarno, večino časa se tega ne zavedamo. Če zazna nevarnost se najprej sproži socialni živčni sistem. S pomočjo mišic glave in vratu se začnemo orientirati po prostoru in zaznavati stopnjo nevarnosti, z obrazno mimiko pa izražamo svoje čustveno stanje in se povezujemo z drugimi. Ta sistem namreč povezuje delovanje naših »socialnih mišic« obraza (oči, ust, srednjega ušesa), vratu in grla s srcem in tudi pljuči, vpliva na obrazno mimiko, sposobnost poslušanja in vokaliziranja in z vsem tem omogoča socialno interakcijo. Usklajuje dihanje in srčni ritem. Socialni živčni sistem je najbolj dejaven, ko se počutimo varno in sprejeto.
Če socialno angažiranje ne obrodi sadov se sproži simpatični živčni sistem, ki pripravi telo na bolj ali beg, omogoča mobilizacijo mišično-skeletnega sistema.
Če tudi ta ni učinkovit pa se aktivira najstarejši del AŽS, to je dorsalni vagus, odgovoren za osnovne metabolne procese v telesu, oživčuje srce, pljuča in druge notranje organe, uravnava presnovo, izločanje, omogoča počitek in spanje. Odzove se z upočasnitvijo srčnega utripa in metabolnih procesov ter deluje v smeri imobilizacije, zamrznitve. Pri sesalcih se ta mehanizem vključi v življenjsko nevarnih okoliščinah, to vidimo na primer, ko se napadena žival naredi mrtvo. Pri ljudeh se lahko kaže kot otopelost, odrevenelost, izčrpanosti, depresija, neprisotnost, odmaknjenost, … Ob doživljanju močnih čutenj in bolečine nam ta odziv pomaga, da ne občutimo intenzivne bolečine.
Polivagalna teorija daje nove vpoglede v delovanje avtonomnega živčnega sistema (AŽS), ki so zelo pomembni za boljše razumevanje našega psihološkega in medosebnega delovanja.