Emocionalno starševstvo

Katja Žugman, mag. ZDŠ 

Starši so v današnjem času z vseh strani oblegani z različnimi nasveti in napotki o pravilni vzgoji otroka, težko pa je zaslediti informacijo, da je prav globoko čustveno odzivanje na otroka najbolj naraven in ustvarjalen način starševstva. Če izhajamo iz te predpostavke, je jasno, da se pri dajanju vzgojnih nasvetov ne moremo posluževati univerzalnih in mehaničnih navodil, saj je vsak odnos med otrokom in staršem enkraten in neponovljiv. Mnoge vzgojne tehnike in napotki, ki so nastali ob pomanjkljivem poznavanju razvoja otroka in so starše svarili pred vzpostavljanjem globokega stika z otrokom in pred pristnim odzivanjem na njegove psihobiološke potrebe, so za vedno zaznamovale generacije pred nami in tudi našo. Vsi dobro poznamo neempatične odzive kot so »Iz aviona se nič ne vidi!«, »Do poroke bo že dobro!«, »Tako velik fant pa joka?!«. Pomembno se je vprašati, kakšno sporočilo dobi otrok o svojih čustvih in sebi ob takih odzivih. Strokovnjaki opozarjajo, da se generacije staršev, ki so sledile nasvetom strokovnjakov, naj ne dovolijo, da se otrok preveč naveže na starše ali pričakuje, da ga bodo vedno tolažili, danes v obupu sprašujejo, od kod se je vzelo toliko nezaupljivih najstnikov. Ko je dojenčku odvzeta čustvena toplina in odzivnost staršev, je vzgojena generacija odraslih, ki niso sposobni zaupanja, mnogim manjka temeljna gotovost, varnost in zaupanje v intimnih odnosih.

Strokovnjaki danes pogosto omenjajo, da je funkcionalno emocionalno odzivanje, sposobnost emocionalne regulacije, najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na zdrav razvoj otroka ter kasneje na kvaliteto življenja posameznika. Emocionalno zrelost povezujejo s psihološko močjo. Psihološko močan otrok bo v odrasli dobi sposoben: razmišljati, kadar bo v stresu in se pomiriti, biti v socialni stiski samozavesten, topel in prijazen, sposoben spremeniti neugoden položaj v priložnost, se na osebne pripombe odzvati z razmišljanjem ne pa z jezo ali pobegom, poiskati rešitev brez obtoževanja drugih. Otrok bo torej v odnosu varne navezanosti razvil emocionalno odpornost in se bo zato sposoben soočati z vsakodnevnimi težavami, bolečinami in razočaranji, ne da bi v procesih izgubil samospoštovanje. Mehanizme za soočanje bo znal pravilno uporabiti za ohranjanje pozitivnega stališča in za vztrajnost. Zaupal bo svojim sposobnostim in verjel, da lahko z mislimi in vedenjem kontrolira in vpliva na rezultate. Ne bo se ustrašil občasnih frustracij, imel bo realna pričakovanja in cilje, bo bolj misleč kot impulziven, znal bo efektivno komunicirati in se učiti iz preteklih izkušenj.

Kakšno pa je starševanje, ki se odziva na emocionalne potrebe otroka? Sama ga poimenujem kar emocionalno starševstvo, starševstvo, ki podpira razvoj otrokove emocionalne kompetence, sposobnosti prepoznavanja, komuniciranja in reguliranja emocij. Poslužuje se načinov vzgoje, ki pozitivno vplivajo na sisteme za boj proti stresu v možganih in telesu otroka, tako da se je otrok kasneje sposoben spopadati s stresom in izzivi življenja. Pri vzgoji ne gre zgolj za učenje pravilnega vedenja in delavnih navad ter odgovornosti, pomembno je zlasti spremljanje otroka v njegovem razvoju, v spodbujanju njegovih sposobnosti in talentov ter uravnavanju in predelovanju njegovih čutenj, ki jih otrok sam še ne zmore predelati, npr. občutij jeze, razočaranja, žalosti itd. Otrok se ob starših nauči predelati čutenja, neuresničene želje in potrebe, izoblikoval občutek zase, samozavest in vero vase.

Starši, ki se poslužujejo emocionalnega starševstva se torej z otrokom o čutenjih in čustvih pogovarjajo, se na otroka pozitivno odzivajo, tudi sami izražajo čustva, čutenja pred otrokom in ustvarjajo vzdušje, da otrok čuti varnost, da se izrazi. Preko pogovora o čutenjih se otrok posredno uči razumevanja ter verbalizacije čutenj, reakcije staršev na otrokova čutenja lahko vlivajo na razvoj strategij ravnanja s čutenji pri otroku, pogostost, intenzivnost in trajanje negativne ali pozitivne čustvene izraznosti v družini pa lahko vpliva na oblikovanje otrokove predstavnosti o emocionalnem. V okolju, kjer je čustva dovoljeno izražati, bo otrok ponotranjil občutek, da je čustva dovoljeno izražati in obratno v okolju, kjer vlada inhibicija izražanja čutenj, otrok ponotranji, da je potrebno čustva skrbno nadzorovati in ne izražati. Raziskave so pokazale, da komunikacija, ki pojasnjuje in razlaga čutenja, ter čustvena izraznost v družini napovedujejo razumevanje in način regulacije čutenj pri mladostnikih, otroci staršev, ki so do emocij bolj pozitivno naravnani, so emocionalno bolj uravnovešeni, otroci staršev, ki so do emocij bolj negativno naravnani, pa so manj socialno kompetentni. Otroci, katerih starši se bolj pozitivno odzivajo na otrokova čutenja, tudi bolje razumejo svoja čutenja, spodbujanje izražanja čustev s strani staršev in učinkovito, pozitivno in primerno odzivanje staršev na otrokovo vznemirjenje ter spodbujanje izražanja čutenj pri otroku s strani staršev pa je pozitivno povezano z otrokovo splošno kompetenco. Ugotovili so tudi, da imajo fantje, stari od tri do pet let, ki živijo v družinah, kjer je povezanost velika in je v navadi izražanje čustev, konflikti med člani družine pa so redki, bolj pozitivno zaznavo lastne šolske uspešnosti, prav tako je bila zaznava lastne šolske uspešnosti pomembno pozitivno povezana z izražanjem čustev v družini. Tudi zaznava lastne šolske uspešnosti pri dekletih je bila pomembno povezana z izražanjem čustev v družini.

Vse to pa ne pomeni, da otroka ves čas in ob vsakem najmanjšem neprijetnem dogodku crkljamo, gre za to, da je starš z otrokom povezan, ko se le-ta spopada z močnimi občutki in čustvi, da je povezan na globlji ravni s čustvenim stanjem otroka, da razume in zna najti prave besede. Starši, ki za vsako ceno poskušajo preprečiti, da bi se otrok soočil s frustracijami in neprijetnimi občutji, so »pretirano zaščitniški«, najverjetneje zato, ker se sami ne želijo soočiti z neprijetnimi občutji in otroku niso sposobni pomagati pri regulaciji njegovih čutenj, ker jih tudi sami ne znajo regulirati. Ko starši otroku pomagajo pri spopadanju z močnimi občutji, začne zelo veliko celic iz zgornjih delov možganov ustvarjati povezave s celicami iz spodnjih delov možganov, nastanejo omrežja in povezave, ki potekajo »od zgoraj navzdol«. Ta omrežja sčasoma začnejo po naravni poti nadzorovati primitivne impulze besa, strahu ali stiske in omogočajo razmišljanje o občutkih. Tako občutkov otroku ni potrebo izražati na primitivne načine (grizenje, udarci, bežanje, …). Neprimeren odziv na močna čustvena stanja lahko otroku da informacijo, da so burni in boleči občutki nesprejemljivi, da bo kaznovan, če jih bo doživljal in da je sprejemljiv le, če ima blage občutke. Nauči se tudi, da ne sme prositi za pomoč. Ker je starš vir naravnih opioidov, čustveno polnjenje baterij pri otroku ustvarja prijetno ravnovesje kemičnih snovi v možganih, oksitocin lahko v možganih namreč aktivira le ljubeč človeški stik. To pa je pomembno tudi za družbo nasploh, saj stres sproži vrsto hormonskih reakcij v možganih, ki trajno programirajo možgane za spopad, nasilje in zloraba se tako prenaša iz generacije v generacijo in tudi iz ene v drugo družbo. Številni svetovni voditelji, ki so jih disciplinirali z jezo in krutostjo, so povzročili mnogo gorja.

Emocionalno starševstvo vključuje tudi empatično postavljanje pravil in strukture, saj to daje otroku nadvse pomemben občutek varnosti. Pravila zgornjim možganom pomagajo ohranjati nadzor nad agresivnimi občutji in nagoni po prevladi. Če ni pravil, je otrok lahko zelo psihološko in telesno oškodovan.

V otroku je gensko programirana potreba po čustvenem stiku s starši. Otroci lahko starše sami veliko naučijo o čustveni povezanosti. Posvečanje pozornosti le vedenju in ne čustvom povzroči, da si vsako težavno vedenje otroka starš razlaga kot »poredno« vedenje, ki ga je potrebno popraviti. Med popravljanjem pa starš spregleda otrokovo čustveno stanje. Čustveni razvoj vsebuje tudi, da si upamo čutiti bolečino, si jo priznamo in o njej premišljujemo, namesto da se od nje odrežemo. Zanimivo je, da so raziskave pokazale, da je v prvih letih za otrokov vsestranski razvoj ključno prav mamino/skrbnikovo notranje stanje, torej počutje, bolj kot vzgojni prijemi. In večja kot je kapaciteta za prepoznavanje, sprejemanje in regulacijo lastnega doživljanja, čutenja, večja je možnost, da se bo starš posluževal emocionalnega starševstva. Je torej čas za menjavo tem in vsebin ter načinov dela na šolah za starše?

Prispevek je povzet iz magistrskega dela: “Katarina Žugman. Emocionalno starševstvo v povezavi s soočanjem s problemi, zadovoljstvom z življenjem in odnosi z vrstniki v adolescenci. Magistrsko delo. 2012. Univerza v Ljubljani.”

Uporabljena literatura:

Armsden, C. Gay in Mark T. Greenberg. »The Inventory of Parent and Peer Attachment:  Relationships to well-being in adolescence.«  Journal of Youth and Adolescence, 16 (5) (1987):  427-454.

Bremner, J. Douglas. »Does stress damage the Brain? Understanding trauma – related disorders from a mind-body perspective.« Directions in psychiatry 24 (15) (2004): 167-176.

Cugmas, z. 1999. Očka jaz sem najboljši; razvoj otrokove zaznave lastne  šolske uspešnosti. Ljubljana: Center za psihodiagnostična sredstva.

Denham Susanne,  Copeland Jennifer, Strandberg Katherine, Auerbach Sharon in Blair Kimberly. 1997. Parental contributions to preschoolers’ emotional competence: Direct and indirect affects. Motivation and emotion  21:65-86.

Eisenberg, Nancy, Richard A. Fabes, Stephanie A. Shepard, Ivanna K. Guthrie, Bridget C. Murphy in Mark Reiser. »Parental reactions to children’s  negative emotions: longitudial relations to quality of children’s social functioning.« Child development 70 (1999): 513-534.

Goleman, Daniel. 1997. Emotional intelligence: Why it can matter more than IQ. New York: Bantam Books.

Gostečnik, Christian. 1998. Ne grenite svojih otrok. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut

Gostečnik, Christian. 2008. Relacijska paradigma in travma. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut

Greenspan, Stanley in Nancy Breslau Lewis. 1999. Building healthy minds. The six experiences that create intelligence and emotional growth in babies and young children. Perseus books. Cambridge, Massachusett

Kandel, B. Denise. »Parenting styles, drug use, and children’s adjustment in families of young adults. Journal of marrige and the family 52 (1990): 183-196

Kompan, Erzar, L., Katarina. 2003. Skrita moč družine. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.

Kompan, Erzar, L., Katarina in Andreja Poljanec. 2009. Rahločutnost do otrok: Stik z otrokom v prvem letu življenja. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.

McEwen, Ciara in  Eirini Flouri. »Fathers’ parenting, adverse life events and adolescents’ emotional and eating disorder symptoms: the role of emotion regulation.« Eur Child Adolesc Psychiatry 18 (2009): 206–216

McCubbin, I. Hamilton, Patterson Joan in Marilyn A. McCubbin. »Family assessment: Resilience, coping ans adaptation – Inventories for research and practice.« Madison: University of Wisconsin System (1996): 537-583

Roberts, William in Janet Strayer. »Parents’ Responses to the Emotional Distress of Their Children: Relations With Children’s Competence.« Developmental Psychology 23 (3) (1987): 415-422

Robinson, R.., Lara, Amanda Sheffield Morris, Sherryl Scott Heller, Michael S. Scheeringa, Neil W. Boris in Anna T. Smyke. »Relations Between Emotion Regulation, Parenting, and Psychopathology in Young Maltreated Children in Out of Home Care.« Journal of Child and Family Studies 18 (4) (2009): 421–434

Suveg, Cynthia, Erica Sood, Andrea Barmish, Shilpee Tiwari, Jennifer L. Hudson in Philip C. Kendal. »“I’d rather not talk about it”: Emotion parenting in families of children with an anxiety disorder.«  Journal of Family Psychology 22 (2008): 875-884.

Zaporozhets, Vladimirovich, Alexander. »Toward the Question of the Genesis, Function, and Structure of Emotional Processes in the Child« Journal of Russian and East European Psychology 40 (2) (2002): 45–66.