Vsak dan potrebujemo dopust
Vabilo na večer za čuječnost in oddih/dopust, zvočno kopel – meditacijo
“Prazničnost se začne, ko se spomnim nase in si iz srca rečem: “Tudi jaz si želim prazničnosti zase. Počitka, miru, brezskrbnosti, izmenjave, smeha, veselja. ” (Rebula, Prebek, 2018)
Na novembrskem vikendu Šole poslušanja Biser, ki jo obiskujem že drugo leto, sem se odločila, da si podarim najnovejšo knjigo Alenke Rebula in Josipe Prebeg. Ko sem knjigo dobila v roke sem ugotovila, da sem naročila “napačno”, želela sem kupiti “Obljubljena dežela”, naročila pa sem “Pristno praznični”. Ko sem odprla in preletela nekaj strani pa mi je bilo takoj jasno, da to očitno ni bila napaka, že po nekaj stavkih in naslovih sem namreč začutila, da točno to potrebujem v tem obdobju. V nekaterih trenutkih deluje notranja modrost mimo moje zavesti. In še dobro, da je tako 🙂 Ko sem začela s prebiranjem sem začutila, da bi nekaj malega iz vseh teh zapisanih modrosti, rada podelila tudi z vami. Ja, ta želja deliti z drugimi tisto za kar začutim, da zares lahko podpre, je v meni prisotna odkar pomnim. Zato sem se odločila, da to temo vključim tudi v naše večere za čuječnost in oddih.
Prazniki so pred vrati in nevarnost, da me prevzame praznična mrzlica, hitenje, želja, da bi razveseljevala druge, srečala vse, se veselila z vsemi in si pričarala praznike, kot jih poznam v Božičnih filmih, tiho prihaja z njimi. Če ne želim, da me ugrabi in se bom 2. januarja počutila, kot da je vse kar nekako “padlo, zdrvelo mimo mene”, je dobro, da razumem, kaj prazničnost pravzaprav je v svojem bistvu. Dobro je, da se vprašam, kako praznike zares doživljam globoko v sebi, katera neizpolnjena hrepenenja, želje, potrebe se prebujajo v meni? Alenka in Josipa pravita, da se prazničnost začne, ko prebudimo pozornost do sebe in damo prostor, da se oglasi tisto, kar že dolgo čaka na našo ljubezen. Namreč vsak od nas doživlja radost kot obilje tistega, česar imamo vsak dan premalo. Zato naše srce, duša, telo čakajo na svoj čas in prostor, ko si bomo priskrbeli, kar najbolj pogrešamo.
Alenka in Josipa pravita tudi, da kadar ne čutimo in ne mislimo na svoje potrebe avtomatično postanemo žalostni, vitalnost, živost upade, če nam ni mar kaj čutimo in kaj hitro se lahko zgodi, da nemir, ki se prebuja ob tem, tešimo z nadomestili. Kako zelo se me dotaknejo te besede. Je znano tudi vam? Kaj več o tem, zakaj se me to tako močno dotika in kaj nas žene, da se ne znamo ustaviti, začutiti sebe in biti prisotni, v naslednjih sporočilih.
Zato, da se lahko začutim, da opazim po čem hrepenimo, česa imamo premalo, kaj čaka na mojo ljubezen, so nujno potrebni odmori, oddihi, dopust, vsak dan. To mi omogoča, da prihajam, ohranjam v stik s seboj. Trenutki, ko se vračam k sebi, domov, so kot žaromet, ki osvetlijo moje neslišane potrebe, hrepenenja, čutenja. In tukaj se lahko začne pot iskanja, kako si lahko priskrbim tisto, kar najbolj pogrešam. Kot pravita Alenka in Josipa “telo pozna svoje meje in srce pozna resnico življenja.”
Želim si, da bi bila naša srečanja ena od priložnosti, kjer se lahko za trenutek ustavimo, pridemo k sebi, “domov” in se odpremo možnosti za odkrivanje pristne prazničnost. Vzeli si bomo čas za čuječnost, sproščanje, odlaganje, pustili, da opravijo svoje tudi nežni zvoki in vibracije, saj vse to lahko podpre korake na poti do sebe.
V decembru sta na voljo dva termina:
petek, 9.12. ob 17.30
ponedeljek, 19.12. ob 19.45
Zaradi omejenega števila mest so prijave obvezne, če si boste zaželeli takega dopusta mi pišite na terapija@katjazugman.com ali sms na številko 069 908 808.
Cena za udeležbo na večeru je 18 eur.
Pristno je moje pričakovanje in veselje, da se ponovno srečamo in si podarimo nekaj dragocenega!
