“Če želiš videti, da je zunaj pomlad, moraš pogledati skozi okno.”
Katarina Kompan Erzar Danes je bil zame en pester dan, paleta različnih občutkov se je prebujala, od lepih, prijetnih, do neprijetnih in strašljivih. Vsi pa so me na koncu vodili do občutka hvaležnosti. Zato sem se odločila, da naše 
SREČA(N)JE naslednji teden, 24.2. ob 17.30, podnaslovim kar s Hvaležnostjo En od dogodkov, ki je danes v meni sprožil plaz občutkov, se je zgodil v trgovini. Ko sem brskala po polici in iskala zdravo, bio jušno osnovo, se je kar naenkrat zaslišala sirena policijskega avtomobila, vedno bližje je bila. V trgovino sta stopila dva policista. Nato sem zaslišala nekaj nesramnih, ponižujočih, žaljivih besed, med drugim tudi: “Ti pa govori slovensko, da te bomo kej razumel!”. Težko mi je bilo ob tako ponužujočem vedenju policistov. Kot oseba, ki se dobro zavedna, kaj vse se človeku lahko pripeti in koliko ljudi živi v stiski in na pragu revščine, se mi je naprej pojavilo vprašanje, zakaj sta obiskovalca trgovine kradla. In pravzaprav ni pomemben razlog. Začutila sem, da ni prav. Prepričana sem, da nam prav vsem pripada eno osnovno spoštovanje. Ko sem uspela malce umiriti svoj živčni sistem se je pojavil občutek hvaležnosti. Odpeljala sem se domov in ob pogreti topli zelenjavni juhi, ki jo je včeraj skuhal moj dragi, še močneje čutila hvaležnost. Kako lepo mi je! Kako je dragoceno, da mi nekdo pripravi topl obrok in me ima rad, tako kot sem, da si lahko kupim, kar potrebujem, celo izbiram, kaj bo najbolj zdravo in me bo kar najbolje podprlo. Kako lepo je, da imam streho nad glavo, toplo postejo, tople obroke, avto, da se lahko peljem v službo. In službo z redno plačo, kjer počenem prav tisto, kar me zares veseli. Vse to ni samoumevno! Zavedam se, da ni vse samo plod mojega trdega dela, vztrajnosti in truda, čeprav sem se v življenju že kar nagarala. Čutim ponižnost do življenja. Zavedam se, da mi je bilo marsikaj tudi podarjeno. In ob vseh grozotah, ki smo jim priča, se to zavedanje krepi. In z njim občutek hvaležnosti. Danes sem imela v službi jogo smeha. Ja, to je ta moja služba, kjer res uživam. Na delavnici je bilo okoli 20 gostov, skoraj vsi nad 70 let. Ena gospa jih je imela 83. In tudi to je bil en od močnih dogodkov zame danes. Na začetku sem jim razložila, zakaj ima joga smeha toliko pozitivnih učinkov. Med drugim tudi zato, ker nam pomaga, da svojo pozornost usmerimo namenoma tudi v tisto, kar je lepo, prijetno. Naši možgani, živčni sistem, telo, delujejo tako, da si veliko bolj zapomnijo tisto, kar je neprijetno, nevarno. Te informacije imajo tudi takojšen dostop do naše zavesti oz na nevarnost odreagiramo celo mimo naše zavesti v 1 sek. TIsto, kar je lepo, prijetno, pa nima direktnega dostopa do naše zavesti. Naše telo in živčni sistem potrebujeta približno 30 s, da zaznata, da je nekaj prijetno. Decembra sem poslušala krasen intervju z dr. Katarino Kompan Erzar o osamljenosti čez praznike. In lepo je opisala to naše delovanja: “Če želiš vedeti, da se je zunaj na cesti zgodila prometna nesreča, ne rabiš pogledat skozi okno. Če pa želiš vedeti, da je zunaj pomlad, pa moraš pogledati skozi okno.” Na koncu joge smeha smo si zato vzeli nekaj trenutkov, da smo zares začutili občutke v telesu, naše počutje, zahvalili smo se drug drugemu za te dragocene trenutke in v sobi je bilo čutiti tako prijetno, toplo, prijazno vzdušje, da bi lahko kar zajokala od ganjenosti. Nekateri gosti so imeli solzne oči. Vzeli smo si čas, da so prijetni občutki prišli do naše zavesti, da so se vtisnili v spomin, v telo. In podelili smo si jih med seboj. Zgodilo se je SREČA(N)JE. Srečanje s seboj, srečanje z drugim. In tukaj se rodi hvaležnost. SREČA(N)JE s seboj in z drugimi me torej lahko podpira v tem, da večkrat zmorem usmerjati svojo pozornost tudi prosti svetlobi. Večkrat kot to naredim zavestno, z namenom, bolj se krepi ta moja sposobnost. Hitreje zmorem ob različnih situacijah videti širšo sliko. Večkrat opazimo lepo, da mi je kaj dragoceno. Več lepega spustim v svoje življenje. Bolj čutim, kako sem obdarjena. Najdem lahko drugačne besede za to, kar se mi dogaja. In vse to pliva tudi na stanje mojega živčnega sistema. Zato ima tudi čuječnost , ki pripomore k krepitvi teh naših sposobnosti, toliko pozitivnih učinkov. 
SREČA(N)JE V PETEK, 24.2. ob 17.30, bomo torej posvetili hvaležnosti Rekli bomo še kaj o tem: – zakaj je pomembo razvijati hvaležnost, – kako se lahko naučimo preokvirjati naše izrečene besede, ki omogočajo poglede na situacijo z različnih zonih kotov, – kaj vse nas lahko podpre, da zmoremo svojo pozornost večkrat obračati prosti svetlobi in se nato prepustili meditaciji Ljubeče naklonjenosti in sočutja. Lepe misli in sočutje bomo poslali sebi in vsem v stiski. SREČA(N)JE pa bo tudi ponovna priložnost, da si malce oddahnemo, napolnimo baterije, se spomnimo, kaj je za nas zares pomembno, kaj želimo, da raste v naših življenih... Seveda vse to ob dragoceni podpori ZVOKOV IN NEŽNIH VIBRACIJ. Pristna srečanja med nami in s seboj so ključ do nežnih trenutkov sreče, zadovoljstva, preprostih lepih občutkov, do živega srca in hvaležnosti. Če želiš tokrat tudi ti priti na naše SREČA(N)JE mi to sporoči z odgovorom na to sporočilo ali na telefon 069 908 808. PRISPEVEK JE 20 eur. Se veselim, da skupaj ustvarimo dragocen trenutek, še eno prijetno doživetje, ki se bo vtisnilo v naše telo in naš spomin in nas podpiralo.