Zakaj potrebujem dopust vsak dan?
Vabilo na srečanje za prebujanje pristne prazničnosti, čuječnosti, za oddih, dopust
“Dopust je dimenzija življenja, slog življenja, … ” (Alenka Rebula, Josipa Prebeg, Pristno praznični, 2018)
V prejšnjem povabilu na naše srečanje, ki se bo v mesecu decembru zgodilo ta petek, 9.12. ob 17.30 uri ter ponedeljek, 19.12. ob 19.45 uri, sem odprla razmišljanje o tem, zakaj potrebujemo dopust vsak dan K razmišljanju o tej temi me je navdihnila knjiga Pristno praznični, Alenke Rebula in Josipe Prebeg (2018).
Trenutki oddiha, odmora, nam pomagajo ostajati v stiku s svojimi resničnimi potrebami, dajejo prostor občutkom, opažanjem, mislim in zato omogočajo korake, drugačne izbire, da lahko planiramo svojo pot bolj po lastni meri. Pomagajo nam, da spoznavamo svojo pravo. pristno naravo. Kar je seveda proces in je za to potreben čas, namera, odločitev.
V duhu čuječnosti bi rekli, da nam ti trenutki pomagajo, da nismo kot avtomatski pilot, ki se iz starih in naučenih zgodb odziva na dražljaje. Alenka in Josipa take trenutke imenujeta “trenutki brez ukazovanja”, jaz jim pravim trenutki čuječnosti, brez pritiskov, trenutki neobsojanja, potrpežljivosti, sprejemanja, spuščanja. Trenutki, ko odpremo prostor sočutju in ljubezni.
Za to pa je pogosto potrebno zajeziti svoj ego, ki ne pozna praznikov, opozarjata Alenka in Josipa v svoji knjigi. Kako zelo drži! Moj ego se rad oglaša, mi pravi, kaj vse bom zamudila, kako bi morala imeti več energije pri teh letih, kaj vse je še za postoriti, me sprašuje, kdaj bom šla kaj v hribe, pa tečt, “že dolgo nisi tekla, izgubljaš kondicijo Katja”, kako bi se morala več družit, ko je pa vendar čas za druženje in veselje z drugimi, kako bi morala več zaslužiti, ker drugače bo, … morala, morala, morala, …
Zelo pomembno je prepoznati naboj, ki me vodi in hrani moj ego. Ko postane vse to, kar se dogaja v meni, bolj razvidno, jasno, ko dobi prostor, da je slišano, videno, občuteno, ko je lahko tudi objeto z nego in sočutjem, potem se rodi možnost za drugačen korak. Včasih je to le drugačen, sprejemajoč odnos in pogled na okoliščine, ki jih ne morem spremeniti. Včasih je to majhen, drugačen, svež korak v novo smer. Potrebujem te trenutke oddiha, odmora, dopusta, vsak dan.
Tako lepo zapišeta Alenka in Josipa o telesu, to se me je še posebej dotaknilo “telo ni le tovorna žival ali stroj za proizvajanje uspeha, temveč prostor srečevanj najglobljih resnic. Vsak dan nas podpira, veliko vzdrži in potrpi, zato smo mu dolžni hvaležno skrb in priznanje,…” in “zasluži si praznični dopust vsak dan.”
Lepo osvetlita tudi pomen in izvor besede dopust. “Beseda dopust ima isti koren kot glagol dopustiti in pomeni, da si dovolimo, česar si običajno ne moremo, pomeni izpustiti iz rok vse tisti, kar nas teži in obremenjuje ter drži v okviru urnikov in dolžnosti. Vsak dan smo potrebni takega odhajanja iz zahtevne vsakdanjosti, z uro dopusta v duši lahko razpolovimo dan, da lahko vmes zaživi, kar je v nas otroškega in željnega vesela. Z nekaj urami dopusta lahko tako razpolovimo tudi teden. Nekaj dni dopusta na leto ni dovolj!”
“Podaj roko svojim željam,
ne žrtvuj srečnega dela sebe,
ki edini zna ljubiti.
Pusti, da se te dotakne prostost,
da ne pozabiš,
kaj pomeni živeti zares.”
Alenka Rebula. Josipa Prebeg (Pristno praznični, 2018)
Še nekaj prostih mest je za oba termina, morda čakajo prav tebe.
petek, 9.12. ob 17.30
ponedeljek, 19.12. ob 19.45
Zaradi omejenega števila mest so prijave obvezne, če si boste zaželeli takega dopusta mi pišite na terapija@katjazugman.com
Cena za udeležbo na večeru je 18 eur.
Pristno je moje pričakovanje in veselje, da se ponovno srečamo in si podarimo nekaj dragocenega!
