VOŠČILO

Kako graditi občutek za lastne potrebe med prazniki

V mojih zadnjih pismih sem pisala o oddihih, odmoru, dopustu, kako pomembno je, da si jih vzamemo, vsak dan.

Oddih, odmor in stik s seboj. Alenka Rebula in Josipa Prebeg v knjigi Pristno praznični (2018) pišeta, da se ta lahko rodi, ko damo prostor svojimi potrebami, željam, hrepenenjem. Kaj pa potrebujem za to, da to zmorem, da to lahko uresničujem, živim?

Občutek stika z drugimi, s svetom, zaupanje, varnost in občutek, da vse te izkušnje lahko nesem v odnose, je temelj. Če tega ni vse ostaja samo v meni in ne zaživi zares. Če tega ni se pogosto ni varno ustaviti in občutiti sebe, biti v stiku z vsem, kar se v meni rojeva, me včasih preplavlja. Ali pa tega sploh ne znam, ne zmorem, ker ni bilo dovolj izkušenj, ko sem se ob nekom lahko umirila in začutili sebe, izkušenj, da se je moj notranji svet dotikal drugega in sem se s pomočjo drugega lahko srečala s seboj.

“Moč ima samo izkušnja v odnosu.” A. Rebula

Tako smo zgrajeni, za stik, odnos. Ljudje smo edina živalska vrsta, ki pridemo na svet tako nebogljeni in najdlje potrebujemo skrbnika na poti v samostojnost. Narava je poskrbela, da je naša glava je ob prihodu na svet ravno prav velika/majhna, da lahko prilezemo ven iz telesa mame. Naši možgani, živčni sistem se nato naprej razvijajo in oblikujejo ob naših skrbnikih, v odnosih. Zato je v nas položena odnosnost, sposobnost in želja začutiti drugega in in temeljna potreba, da bi bili videni, slišani, občuteni.

Naš živčni sistem se lahko umiri ob umirjenem živčnem sistemu druge osebe.

Naši možgani, naša telesa se prepoznajo, pravijo nekateri znanstveniki, terapevti, psihologi. V času študija relacijske družinske terapije smo temu rekli “desnohemisferna komunikacija” . Odlična nevro-znanstvenica in psihologinja Lisa Fildman Berett je v enem predavanju to lepo povzela: “Živčni sistem druge osebe je lahko nekaj najlepšega, kar se človeku lahko zgodi… in tudi nekaj najhujšega.”

In od tod naša temeljna lastnost, da ima moč le izkušnja v odnosu. Kar se dogaja v meni zaživi zares šele v odnosu, potrebna je izkušnja stika. Od tega, koliko so bili moji skrbniki sposobni vzpostaviti pristen stik z menoj in koliko so me bili sposobni začutiti, umiriti, prepoznati moje potrebe, želje in mi pomagali razmeti moj notranji svet, je odvisna moja sposobnost vzpostavljanja stika s seboj in s svetom, ki me obdaja. Iz tega se rojeva občutek za moje lastne potrebe in sposobnost vzpostavljanja stika z drugimi ter uresničevanja lastnih potreb.

V pravem stiku se gradi občutek pripadnosti, soustvarjanja, občutek za živost, ki se pretaka v odnosih, kjer je stik prisoten. V pristnem stiku se razvija sposobnost pristnega stika s seboj.

V primarnih odnosih se torej gradi osnovni temelj zaupanja v svet in vera vase ter sposobnost stika z drugimi in s seboj. Če imam stik s seboj, čutim in prepoznavam svoje potrebe, včasih mi v povezanosti drugi pokaže na moje potrebe in če imam stik z drugimi in zaupanje v ta svet potem verjamem, zares, da je tudi zame možno, da so moje osnovne in temeljne potrebe zadovoljene, kadar to ni mogoče takoj se znam umiriti sama ob ponotranjenem občutku stika z drugimi ali ob drugih in poiskati drugo pot. Če zaupam in se počutim dovolj varno je to mogoče. Znam poiskati prave osebe, prepoznam prave okoliščine, dovolim, da se me dotaknejo in jih lahko sprejmem vase.

To vse torej oblikuje mojo sposobnost, da si vzamem čas zase, za oddih, odmor, za stik s seboj. Našo sposobnost in željo, potrebo, da se “vračamo domov”. In da lahko zaživimo bolj pristno praznično.

Vera vase

To, da delim z drugimi zame močne, pomembne izkušnje in doživetja, je bila vedno moja potreba. In nisem vedno čutila, da jih lahko delim. Nisem vedno verjela, da lahko odzvanjajo v drugem, da bom slišana, občutena in brezpogojno sprejeta. Danes verjamem in to vedno močneje čutim. Vem, da se da in da je mogoče! Tudi zato želim deliti z vami zame pomembno doživetje, ker je v njem močno sporočilo, da nas naše izkušnje iz preteklosti ne določajo dokončno in da imajo nove izkušnje v odnosih moč preobrazbe in celjenja. Temeljne stebre zaupanja vase, v drugega in v ta svet je mogoče dograditi!

V vikendu, ki je za nami, sem zaključila drugi letnik Šole poslušanja Biser Bila sem brezpogojno obdarjena z mnogimi trenutki stika, občutenosti, sprejemanja, sočutja, bližine. Na mnogih naših srečanjih, a tokrat še prav posebno. Čutila sem ponižnost do vseh zgodb, ki jih nosimo ljudje in čudenje koliko moči in želje po življenju je v nas in kako močno deluje. Bilo je praznično – čarobno, blagodejno in zdravilno zame. Pravi Božični čudež. Kar je bilo včasih globoko hrepenjenje in je nato najprej verjela le “glava”, zdaj počasi sprejema vase tudi telo. Gre za globoko občutenje, vedenje, da je mogoč pristen in ljubeč stik, podpora, povezanost, sprejetost, da se nekdo iskreno zanima zate in mu je mar in da se v tem medosebnem polju, kjer Ljubezen najde svoje mesto, lahko zgodijo tudi čudeži (jaz tako pravim trenutkom, kadar se uresniči, kar sem v preteklosti težko verjela, da je mogoče).

Tole predavanje Alenke Rebula prinaša upanje, govori o tem, kako lahko dogradimo svoje sposobnosti za stik s seboj in z drugimi, kako lahko utrdimo vero vase. Zelo nazorno, po korakih, predstavi metodo Vara vase, ki se jo učimo v Šoli poslušanja Biser in v katero vedno bolj zaupam, saj imam dokaz, da resnično in močno deluje. Toplo priporočam ogleda, če vas ta tema nagovarja.

Nikoli ni prepozno za srečno otroštvo

Vsaka metoda potrebuje pravega človeka, ki metodi vdahne življenje in jo zna preliti v izkušnje v odnosih. Josipi Prebeg, ki je to metodo razvila, sem neizmerno hvaležna, da te svoje izjemne sposobnosti rahločutnega zaznavanja in občutenja drugega, prinašanja luči, svetlobe, sočutja in miru v obliki metode Vera vase deli z nami. Hvala draga Josipa!

In hvaležna sem, da sem iskala, da je delovala moč preživetja in zmagal klic življenja, ko sem bila najbolj na dnu. Da sem se zmogla odpirati zdravilnim in blagodejnim izkušnjam. Hvaležna sem tudi mnogim pomembnim osebam v mojem življenju (mojim domačim, partnerju, ki so vedno v “prvi bojni liniji” in pokasirajo največ, pa so kljub temu še vedno tukaj z mano 😉 , kar ni tako samoumevno, pa prijateljem, terapevtom, supervizorjem, učiteljem,…) , da danes lahko bolj verjamem, zaupam in čutim, da je obilje, odnos in stik tudi zame. Da moje življenje postaja bolj lahkotno, česar sem si tako močno želela.

V času praznikov in v prihajajočem letu vam želim čim več trenutkov stika, odnosov, v katerih se boste čutili obdarjeni s pozornostjo, brezpogojnim sprejemanjem, občutenjem in ljubeznijo. Da boste lahko še bolj zaupali sebi, drugim in življenju, da boste hranili vero vase, iskali lepo v sebi in drugih, odkrivali in raziskovali, kaj vse je še mogoče in na kakšne načine.

In da bi zaupali, verjeli, da skupaj in povezani lahko z več lahkotnosti premagamo marsikaj!

Topel objem, naj seže do srca.

Katja